|
Zvestoba
do groba
Znani ruski
pisatelj Fjodor Mihajlovič Dostojevski se
je pred smrtjo spovedal in prejel sveto
obhajilo.
- Čudovit je njegov pogovor z ženo
Ano, ki ga je ta pozneje takole opisala:
»Ko je duhovnik odšel, sem z otroki
stopila v kabinet, da bi ga po njegovi spovedi
in obhajilu pozdravili. Fjodor je blagoslovil
otroke in mene. Prosil jih je, naj živijo
v miru, se medsebojno ljubijo, še prav posebej
jim je naročil, naj ljubijo in varujejo
mene.
- Ko je otroke odslovil in sva ostala
sama, se mi je zahvalil za srečo, ki sem
mu jo prinesla v zakon. Hkrati me je prosil
odpuščanja, če bi me bil v čem užalil. Stala
sem pred njim z nepopisnimi občutki, ne
živa ne mrtva.
Nisem imela moči, da bi mu
karkoli odgovorila. Fjodor me je začel tolažiti.
Govoril mi je zelo nežno. Ponovno se mi
je zahvaljeval za srečno življenje v zakonu.
Izročil mi je otroke v upanju, da jih bom
vedno ljubila in skrbela zanje.
Potem mi
je rekel besede, ki bi jih mogel izreči
le malokateri mož po štirinajstih letih
zakona: 'Ne pozabi, Ana, da sem te vedno
goreče ljubil in ti nisem bil nikoli nezvest,
še v mislih ne.'«
Zvestoba
do groba
Poglejmo
drug primer. Katarina Jagelo je bila žena
finskega vojvoda, ki so ga obdolžili veleizdaje.
Ko je bil vojvoda obsojen na dosmrtno ječo,
je Katarina prosila kralja, da bi smela
deliti ječo s svojim možem. Kralj jo je
hotel odvrniti od njene namere: »Ali
veste, da vaš mož ne bo več videl dnevne
svetlobe?«
»Da,
vem, veličanstvo.«
»Ali
tudi veste, da ne bodo z njim ravnali kot
z vojvodom, ampak kot z izdajalcem?«
»Tudi
to vem. Toda on je moj mož, naj bo svoboden
ali zaprt, kriv ali nedolžen.«
Katarina
je vzela s prsta poročni prstan in ga pokazala
kralju z besedami: »Berite,
veličanstvo.«
Na prstanu
sta bili vgravirani dve latinski besedi,
ki pomenita: samo smrt naju loči. Katarina
je šla z možem v ječo, kjer je sedemnajst
let delila z njim trpljenje in poniževanja.
Zvestoba
do groba
Katekizem
katoliške Cerkve takole uči o katoliškem
pojmovanju zakonske zvestobe: »Zakonska
ljubezen po svoji naravi zahteva od zakoncev
nedotakljivo zvestobo. To je posledica podaritve
zakoncev samih sebe drug drugemu. Ljubezen
hoče biti dokončna. Ljubezen ne more obstajati
do nadaljnjega« (KKC 1646).
Katekizem
se nato sklicuje na 2. vatikanski koncil.
Ko so koncilski očetje spregovorili o svetosti
zakona in družine ter o tesni povezanosti
med možem in ženo, so izjavili: »Takšno
tesno zedinjenje, obstoječe v medsebojni
podaritvi dveh oseb, pa tudi blagor otrok
– oboje zahteva popolno zvestobo zakoncev
in terja njuno nerazvezno enoto« (CS
48,1).
Najgloblji
nagib za takšno zvestobo je v zvestobi Boga
samega svoji zavezi in v zvestobi Jezusa
Kristusa svoji Cerkvi. Z zakramentom svetega
zakona sta zakonca usposobljena za to, da
ponavzočujeta to zvestobo in pričujeta zanjo.
Z zakramentom dobi tudi nerazvezljivost
zakona nov in globlji smisel.
- Presveto
Srce Jezusovo, usmili se nas!
- Brezmadežno
Srce Marijino, bodi naše rešenje!
Zvestoba
do groba
|
