V družini.

Najino življenje po posvetitvi

»O posvetitvi sva veliko razmišljala, preden sva se odločila narediti ta korak. Predvsem naju je skrbelo, ali bova imela dovolj časa za vse.

Pri treh majhnih otrocih je potrebno tehtno razmisliti o vseh obveznostih, ki jih sprejemaš kot posameznik oziroma kaj sprejemaš v imenu družine.

• Če se sedaj ozirava nazaj, vidiva, da sva si delala ogromno skrbi za prazen nič in sva videla marsikatero stvar kot oviro in ne kot možnost.

V pripravah na posvetitev in v začetnem obdobju po posvetitvi sva začela bolj razmišljati o samem smislu, ki ga ima ta korak za najino življenje in kako bo ta korak vplival na najino družino. Spremembe so bile na zunaj majhne, a hkrati velike.

Začetna negotovost je izginila. Večkrat greva k maši tudi med tednom, z otroki smo se navadili na skupno večerno molitev, pri kateri se zberemo vsi člani družine, tudi najmlajši enoletnik.

Večkrat premišljujeva o tem, kaj Bog želi od naju, zakaj se nama dogajajo takšne in drugačne stvari, vendar si morava priznati, da ob tem čutiva večjo gotovost, da nama Bog stoji ob strani, ko sprejemava pomembne odločitve.

• Tudi težke trenutke v življenju, trenutke, ko se sprašujeva, zakaj se to nama dogaja, prenašava z večjim zaupanjem, saj se je vedno izkazalo, da nama je Bog pokazal pravo pot v pravem trenutku, tudi če to ni bilo takrat in tako, kakor sva midva načrtovala.

Še posebej se sedaj po posvetitvi zavedava Božje bližine. Posvetitev je na naju vplivala tudi tako, da se večkrat ustaviva in korenito premisliva svoj odnos do Boga, svojih bližnjih ter okolice in sva še bolj pozorna na najin odnos do ljudi okrog sebe. Upava, da bova te vrednote in tak način življenja kar najbolje posredovala svojim otrokom.«

Lepo družinsko vzdušje v medsebojni ljubezni, ki ga prinaša življenje iz posvetitve in izročitve Najsvetejšima Srcema, zelo ugodno vpliva na razvoj in vzgojo otrok in celo na poznejše srečno družinsko življenje otrok, ko si ustvarijo lastne družine. Lepega otroštva se vsak rad spominja.

Neka žena je zapisala: "Rojena sem bila kot šesti otrok v časih, ko ni bilo izobilja in zato sem še bolj hvaležna staršema, da sta mi podarila življenje. Morda se danes čudno sliši, vendar imam svoje življenje še posebno rada ob rojstnih dnevih, ko se spominjam svojega lepega otroštva.

Starša sta vzorno skrbela za nas na duhovnem in materialnem področju. Nismo trpeli pomanjkanja pa tudi razkošja nismo poznali, a smo bili srečnejši kot mladi današnjih dni. Med nami je vladala ljubezen in razumevanje, pa tudi odpovedovanje. Starša sta nas naučila pridno delati na posestvu, včasih pa sta nas tudi realno postavila na trdna tla in nas predvsem zdravo krščansko vzgojila."

V družini živijo skupaj ljudje vseh starosti. Prav je, da kot kristjani živimo za drugega, ljubimo drug drugega. Tudi vzgoja je spontana. V družini je čut za pravičnost nekaj normalnega. Naravno je trpeti za drugega, žrtvovati se za drugega, nositi težo drugega. Solidarnost in zvestoba svoji družini sta spontani.

V družini je življenje drugega tako dragoceno kakor lastno, včasih še dragocenejše. Člani skrbijo za zdravje vseh in sprejemajo breme tistega, ki se ne počuti dobro. V družini se življenje naravno začne in konča, v njej najdejo odprtost, ljubezen in skrb prizadeti, ostareli in umirajoči bolniki. Tudi medsebojni pogovor je v družini spontan; vsak je deležen vsega in tudi vse deli.

• Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
• Brezmadežno Srce Marijino, bodi naše rešenje!