Najino
življenje po posvetitvi
»O
posvetitvi sva veliko razmišljala,
preden sva se odločila narediti
ta korak. Predvsem naju je skrbelo,
ali bova imela dovolj časa za
vse.
Pri treh majhnih otrocih
je potrebno tehtno razmisliti
o vseh obveznostih, ki jih sprejemaš
kot posameznik oziroma kaj sprejemaš
v imenu družine.
- Če se sedaj
ozirava nazaj, vidiva, da sva
si delala ogromno skrbi za prazen
nič in sva videla marsikatero
stvar kot oviro in ne kot možnost.
V
pripravah na posvetitev in v
začetnem obdobju po posvetitvi
sva začela bolj razmišljati
o samem smislu, ki ga ima ta
korak za najino življenje in
kako bo ta korak vplival na
najino družino. Spremembe so
bile na zunaj majhne, a hkrati
velike.
Začetna negotovost je
izginila. Večkrat greva k maši
tudi med tednom, z otroki smo
se navadili na skupno večerno
molitev, pri kateri se zberemo
vsi člani družine, tudi najmlajši
enoletnik.
Večkrat premišljujeva
o tem, kaj Bog želi od naju,
zakaj se nama dogajajo takšne
in drugačne stvari, vendar si
morava priznati, da ob tem čutiva
večjo gotovost, da nama Bog
stoji ob strani, ko sprejemava
pomembne odločitve.
- Tudi težke
trenutke v življenju, trenutke,
ko se sprašujeva, zakaj se to
nama dogaja, prenašava z večjim
zaupanjem, saj se je vedno izkazalo,
da nama je Bog pokazal pravo
pot v pravem trenutku, tudi
če to ni bilo takrat in tako,
kakor sva midva načrtovala.
Še
posebej se sedaj po posvetitvi
zavedava Božje bližine. Posvetitev
je na naju vplivala tudi tako,
da se večkrat ustaviva in korenito
premisliva svoj odnos do Boga,
svojih bližnjih ter okolice
in sva še bolj pozorna na najin
odnos do ljudi okrog sebe. Upava,
da bova te vrednote in tak način
življenja kar najbolje posredovala
svojim otrokom.«
Lepo
družinsko vzdušje v medsebojni
ljubezni, ki ga prinaša življenje
iz posvetitve in izročitve Najsvetejšima
Srcema, zelo ugodno vpliva na
razvoj in vzgojo otrok in celo
na poznejše srečno družinsko
življenje otrok, ko si ustvarijo
lastne družine. Lepega otroštva
se vsak rad spominja.
Neka
žena je zapisala: "Rojena
sem bila kot šesti otrok v časih,
ko ni bilo izobilja in zato
sem še bolj hvaležna staršema,
da sta mi podarila življenje.
Morda se danes čudno sliši,
vendar imam svoje življenje
še posebno rada ob rojstnih
dnevih, ko se spominjam svojega
lepega otroštva.
Starša sta
vzorno skrbela za nas na duhovnem
in materialnem področju. Nismo
trpeli pomanjkanja pa tudi razkošja
nismo poznali, a smo bili srečnejši
kot mladi današnjih dni. Med
nami je vladala ljubezen in
razumevanje, pa tudi odpovedovanje.
Starša sta nas naučila pridno
delati na posestvu, včasih pa
sta nas tudi realno postavila
na trdna tla in nas predvsem
zdravo krščansko vzgojila."
V
družini živijo skupaj ljudje
vseh starosti. Prav je, da kot
kristjani živimo za drugega,
ljubimo drug drugega. Tudi vzgoja
je spontana. V družini je čut
za pravičnost nekaj normalnega.
Naravno je trpeti za drugega,
žrtvovati se za drugega, nositi
težo drugega. Solidarnost in
zvestoba svoji družini sta spontani.
V družini je življenje drugega
tako dragoceno kakor lastno,
včasih še dragocenejše. Člani
skrbijo za zdravje vseh in sprejemajo
breme tistega, ki se ne počuti
dobro. V družini se življenje
naravno začne in konča, v njej
najdejo odprtost, ljubezen in
skrb prizadeti, ostareli in
umirajoči bolniki. Tudi medsebojni
pogovor je v družini spontan;
vsak je deležen vsega in tudi
vse deli.
- Presveto
Srce Jezusovo, usmili se nas!
-
Brezmadežno Srce Marijino, bodi
naše rešenje!
|