|
Otrok –
križ, ki prinaša blagoslov
Mnoge družine,
ki bi lahko sprejele in vzgojile večje število
otrok, se jih branijo. Imamo pa tudi drugačne
primere, v katerih bi starši želeli imeti
otroka. Prisluhnimo takemu primeru:
»Nisva
bila več rosno mlada, ko sva se poročila,
oba pa sva imela željo po družini. V drugem
letu najinega zakona sva se prvič začela
veseliti novega življenja, vendar zaman.
V tretjem letu zakona so nama začeli omenjati
možnost, da bova ostala brez lastnih otrok.
Začela so se vprašanja sorodnikov in prijateljev,
zakaj še nimava otrok. Leta so minevala,
midva pa sva bila še vedno sama.
Ob strani
nama je stal prijatelj, duhovnik. Vedno
znova nama je dopovedoval, da lahko svojo
starševsko energijo usmeriva v pomoč vsem
tistim, ki niso bili deležni ljubezni, ali
k parom, ki potrebujejo pomoč.
Njegove besede
so naju vedno usmerjale v duhovno očetovstvo
in materinstvo. Ko sva delala za druge,
sva lažje nosila svoje breme. In vedno znova
sva v zaupanju sprejemala bolečino z vero,
da Gospod že ve, zakaj nama je naložil ta
križ.
Ko je teklo
sedmo leto od najine poroke, sva se odločila,
da greva vsaj en dan na seminar, ki ga je
imel pater Tardif v Ljubljani. Med prepevanjem
in besedami, ki jih nisva vseh dobro razumela,
sva naenkrat oba zelo razločno slišala besede:
-
'Tukaj je par, ki bo dobil otroka. Jezus
se vama zahvaljuje, da ga bosta sprejela
v svoje življenje. Ne skrbita! Gospod vaju
blagoslavlja!'
Ob teh besedah
sva se zdrznila. Oba sva – ne vem kako –
vedela, da so te besede namenjene prav nama.
Solze so nama začele liti po licih in objela
sva se.
Besede,
ki jih je izrekel pater Tardif, so se uresničile,
vendar ne brez zapletov.
Zdravnik je pri
pregledu ugotovil, da se najino dete ne
razvija normalno, da kaže znake vodenoglavosti.
Odkrito naju je posvaril pred neodgovornostjo
rojstva takega otroka. Toda v najinem srcu
je bil mir.
Spominjala sva se besed: 'Ne
skrbita. Gospod vaju blagoslavlja!' Pripravljena
sva bila sprejeti otroka takšnega, kot je
in kot ga bova zagledala, ko se bo rodil.
In rodil se je zdrav, prelep deček, ki nama
je s svojim prvim jokom naznanil, da je
Gospod mislil resno.«
Pri drugem
primeru je šlo za težave po porodu tretje
deklice s carskim rezom: »Imela sem
določeno uro za carski rez. Bila sem pripravljena,
dobila sem sporočila mnogih, da molijo zame,
opravila sem sveto spoved in prejela bolniško
maziljenje, nato mi je bolniški duhovnik
prinesel še sveto obhajilo.
Že po dobrih
petih minutah sva z možem zaslišala prvi
hčerkin jok in za hip so mi jo tudi pokazali.
Po posegu
sem začela težko dihati, kasneje pa tudi
že izgubljati zavest. Začela se je borba
za preživetje, čeprav tega z možem takrat
še nisva slutila.
Pri operaciji so ugotovili
notranje krvavitve. Uspeli so jih ustaviti.
Kmalu pa se je začela druga bitka za moje
življenje. Močno sem krvavela na mnogih
mestih. Stanje je postalo zelo resno. Zaradi
izgube krvi in zaradi masivne transfuzije
je prišlo do motenj v strjevanju krvi. Zdravniki
so bili bitko, da bi se kri ustavila.
Zadnje
upanje v tej bitki je bila še zelo draga
injekcija (cca. 8.000 €), ki sem jo dobila
zvečer. Kri se je končno ustavila. Krvavela
sem kot žena iz svetopisemskega odlomka.
Mnogi so zame molili. Za vse, ki so me spremljali,
je bil to velik čudež in mnogi so se utrdili
v veri.«
Dodajmo
še čudovit primer matere, ki je sprejela
prizadetega otroka.
O tem je povedala Mati
Terezija: »Spominjam se žene, ki je
imela dvanajst otrok in prvi je bil strašno
prizadet. Ne morem vam opisati, kakšen je
bil, tako duševno kakor telesno, in ponudila
sem ji, da tega otroka vzamem v naš dom,
kjer imamo več takih, kot je on.
Začela
je jokati in mi je rekla: 'Mati, ne recite
tega, ne recite! Deklica je največje Božje
darilo meni in moji družini. Vsa naša ljubezen
velja njej. Naše življenje bo prazno, če
nam jo vzamete …'«
- Presveto
Srce Jezusovo, usmili se nas!
- Brezmadežno
Srce Marijino, bodi naše rešenje!
|
