Nebesa

Nebesa so tudi za naju

Neka Bogu posvečena oseba takole opisuje obhajanje prvih sobot v svojih otroških letih:

• »Prvi stik s fatimskimi dogodki, ki spodbujajo češčenje Jezusovega in Marijinega Srca, sem doživela že v svojem otroštvu, in sicer v prvih povojnih letih.

Takrat so nas v šoli učili, da Boga ni. Ne spomnim se pa, da bi nas kdaj prepričevali, da ni Marije, morda zato, ker v njej niso videli kake posebne nevarnosti. In vendar se je izkazalo, da je Bog ravno po njej podaril posebne milosti za naš čas.

Za njen milostni poseg v Fatimi na Portugalskem sem izvedela okrog svojega prvega svetega obhajila. Vest o prikazovanjih trem pastirčkom, o Marijinih sporočilih, o prvih dveh že uresničenih skrivnostih, je bila tema pogovorov med sestrično in menoj, ko sva skupaj čuvale živino na pašniku.

Nebesa so tudi za naju

Ugotavljale sva: "Marija je pastirčkom obljubila nebesa! Torej nebesa so! Tudi za naju! Vendar morava zmoliti še veliko rožnih vencev!" Spominjam se, da sva takrat s sestrično, po zgledu pastirčkov, začeli na paši moliti rožni venec.

Požrtvovalni župnik, ki je čez drn in strn občasno prihajal tudi v našo vasico, nam je med drugim razložil tudi Marijino naročilo glede pobožnosti prvih petih sobot v mesecu in njeno obljubo tistim, ki jo bodo z gorečnostjo opravili.

• Dal nam je čas za premislek z naročilom, naj mu svojo odločitev sporočijo tisti, ki se nameravajo odzvati Marijinemu vabilu, nakar bomo začeli s pripravo.

Šele sedaj, ko bolj natančno premišljujem o teh že precej oddaljenih dogodkih, bolje razumem svojo mamo in njeno vztrajno prizadevanje, da bi se tudi jaz odzvala Marijinemu vabilu.

• Domnevam, da je bila zaradi tedanjih povojnih razmer upravičeno zaskrbljena za zveličanje svojih otrok, saj nam ni mogla zagotoviti temeljite verske vzgoje.
• In sredi tega veri in Cerkvi sovražnega viharja, zažiga nadškofa Vovka in zasliševanja otrok v šolskih klopeh, se kar naenkrat pojavi Marijino sporočilo s čudovito obljubo 'milosti, ki so potrebne za zveličanje' vsem tistim, ki bodo opravili pobožnost v čast njenemu brezmadežnemu Srcu. Mama te priložnosti nikakor ni hotela zamuditi!

In tudi jaz ne! Z zaupanjem in hvaležnostjo sem se odzvala Marijinemu vabilu in začela opravljati pobožnost. Nenadoma pa se je na poti njenega izpolnjevanja pojavila resna ovira.

• Učiteljica naju je s sošolko, ki je tudi opravljala pobožnost, predlagala, da se udeleživa brezplačnih počitnic na morju, ki pa so sovpadale s prvo soboto v mesecu. Kaj storiti? 'Priložnost za počitnice je treba izkoristiti,' so dejali nekateri, 'sobot pa imaš še veliko pred seboj'.

Nebesa so tudi za naju

Moja mama pa je razmišljala drugače … Skupaj s 'svetimi ženami' v naši vasi je izdelala podroben načrt, ki je v počitnice vključil tudi spoved in obhajilo na prvo soboto, nakar je vse skupaj izročila v Božje roke.

Načrt se je do potankosti uresničil. S sošolko sva zaprosili za izhod iz tabora zaradi obiska pri starejši gospe, ki je nekoč živela v naši vasi in sedaj zelo trpi zaradi domotožja. To je bila čista resnica! Dovolili so nama izhod brez spremstva, saj sva povedali, da nama bo gospa prišla naproti. Sicer pa sploh nisva vedeli njenega naslova.

• Ta požrtvovalna žena je tisti dan pod pekočim soncem prehodila dokaj dolgo pot, da nama je prišla naproti in naju pospremila nazaj do cerkvice Marije Snežne na hribu blizu njenega doma.

Tu se nam je čez nekaj časa pridružil duhovnik, ki ga je gospa naprosila, naj nama v teh izrednih razmerah omogoči opraviti pobožnost prvih sobot. Tudi on je imel za seboj kar nekaj kilometrov pešačenja …

Po končanem obredu in okrepčilu na domu prijazne gospe sva se s sošolko, s srcem polnim veselja in tihega ponosa nad najino skrivnostjo, srečno vrnili v tabor. Upali sva, da je bila Marija vesela zaupanja tolikih src v njeno obljubo in tolikih z ljubeznijo darovanih žrtev v zadoščenje njenemu brezmadežnemu Srcu.« Nebesa.

• Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
• Brezmadežno Srce Marijino, bodi naše rešenje!