Molitev

Družina pri molitvi in mašni daritvi

 Molitev

Zakonca pripovedujeta: »Dalj časa sva iskala obliko najine skupne molitve. Sedaj, ko imava otroke, nama je ostal zgodnji jutranji čas, to je tisti čas, ko sva sveža in z veseljem sprejemava nov dan.

Boga slaviva s hvalnicami in svetopisemski odlomki. Moliva za najino edinost, za najine otroke in za druge namene. To naju povezuje, naju utrjuje in bogati ter pomaga laže Molitev premagovati morebitne skušnjave.

Molitev naju objema kot mavrica na nebesnem oboku, ki je močnejša, če je več sonca in istočasno več dežja, uloviti pa se nikoli ne pusti. V Svetem pismu beremo: Molitev

'Gospod, zjutraj poslušaj moj glas, zjutraj polagam predte molitev in čakam' (Ps 5,3–4).

'Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je (Jezus) vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil' (Mr 1,35).

Ko se zvečer zberemo v sobi z dekleti k skupni molitvi, se najprej pripravimo tako, da si izmenjamo dnevne izkušnje, kaj smo tisti dan lepega doživeli, kaj nas je nagovorilo in razveselilo, kaj razžalostilo, prizadelo.

Pogovor je včasih le izmenjava mnenj, včasih pa zelo živahen. To je čas in kraj, kjer lahko vsak na glas izrazi svoje mnenje. Ob tem se spoznavamo in bogatimo drug drugega ter utrjujemo medsebojno zaupanje.

Potem sledi večerna molitev, pred prazniki tudi rožni venec. Želimo si Božjega blagoslova in da bi nas Bog čim dlje spremljal ob naših večernih srečanjih.«

• Neka druga družina takole moli večerno molitev: »Ko pride zvečer vsa družina, je to najlepša priložnost, da skupaj molimo. Takrat nastane v dnevni sobi mir, samo soj ognja iz kamina osvetljuje prostor.

Poleg rednih molitev pred in po jedi je večerna molitev bogastvo našega duhovnega in družinskega življenja – čas, ko sedemo skupaj, zmolimo desetko ali dve rožnega venca in še kak očenaš po posebnem namenu.«

Najodličnejša oblika molitve, ki je več kot molitev, je daritev svete maše z obhajilom in češčenje Najsvetejšega.

Neki duhovnik takole opisuje sodelovanje svoje družine s sveto Evharistijo, ko je bil še doma pri starših: »Rodil sem se po vojni v preprosti, a globoko verni družini. Razmere so bile zelo težke.

Starši so se kot pregnanci vrnili domov na izropano domačijo, kjer ni bilo ničesar. Majhna kmetija je nudila skromno možnost preživetja. Mama je delala doma, oče pa je hodil v službo.

Takrat še ni bilo nobenih strojev in kmečko delo je bilo vse ročno in zelo naporno, obenem pa v tistih letih zaničevano. Kot verna družina smo doživljali različna zapostavljanja. Preizkušani starši so imeli veliko vero in zaupanje v Božjo Previdnost.

Najbolj mi je ostala v spominu vsakodnevna molitev rožnega venca. Čeprav smo bili vsak večer resnično utrujeni od težaškega dela na kmetiji, smo ga vedno molili. Prvi je vedno pokleknil na tla oče, za njim vsi ostali.

• Oče in mati sta šla v cerkev vsako nedeljo dvakrat in pela pri cerkvenem pevskem zboru. Ko sta se vrnila od maše, nas je mama nežno zbudila, oblekla in nas poslala k maši. Vsako nedeljo sta šla starša k obhajilu in vsako prvo nedeljo v mesecu tudi k sveti spovedi. M

ama je kljub delu na kmetiji in kljub petim otrokom našla čas za vsakodnevno sveto mašo. Zgodaj je vstajala, nakrmila živino, pohitela k maši in nato poskrbela še za nas. Otroci smo jo kmalu začeli posnemati.

Z bratom sva postala ministranta in bila vsako nedeljo večinoma pri treh mašah. Že v osnovni šoli sva začela hoditi k maši vsak dan ob šesti uri zjutraj. V jesenskem času sva morala prej pobrati sadje, da sva lahko šla, a nama to ni bilo pretežko.

Starša sta v nedeljski mašni daritvi črpala moč, da sta zmogla vse težke preizkušnje.

Tako je ljubezen med njima rasla vsak dan ter sta vsem petim otrokom posredovala močno vero in ljubezen, da sem jaz postal duhovnik, druga dva brata pa sta se na poseben način posvetila Bogu.«

• Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
• Brezmadežno Srce Marijino, bodi naše rešenje! Molitev