Neka žena in mati takole začenja svojo izpoved: »Velikokrat sem rekla 'Ljubi Bog, pomagaj mi!' Malo manjkrat sem dejala 'Hvala, ljubi Bog!' Pred petimi leti pa sem rekla 'Moj Bog, zakaj si mi to storil, kaj sem naredila narobe?'

Nisva si želela boljšega sina, bil je najboljši, pa vendar sva ostala sama. Bolečina je bila tako huda, tako globoka in kar nekaj prijateljev se je umaknilo iz najinega življenja. Malo je bilo prijateljev, ki so ostali, in z njimi sem premagovala svojo bolečino. Prišli pa so drugi in zanje lahko rečem, da jih je poslal sam Bog.

Tako sem v tem obupu srečala molitveno skupino. Danes vem, da me je v to molitveno Krščanski zakon skupino povabila nebeška Mati Marija. Iz manjše skupine, kamor sem prišla pred petimi leti, je nastala večja, saj nas je vedno več.

Posebno smo veseli, kadar imamo v naši kapeli sveto mašo. S pesmijo, molitvijo in različnimi prošnjami se obračam na Jezusa, naj pride v moje ranjeno srce. Njemu lahko povem vse.

Vem, trdno verujem, da si ti, Jezus, z menoj in da me Mati Marija vabi k molitvi. Zato sem se odločila, da se, ker sem Marijin otrok, posvetim presvetima Srcema Jezusa in Marije. Ko nas je duhovnik seznanil z obveznostmi, se mi ni zdelo težko.

Bila sem že prej pri svetem krstu, prvem obhajilu, pri sveti birmi, ni pa najinega zakona blagoslovil Gospod.

Ne znam izbrati besed, da bi povedala, kaj sem takrat občutila, ko mi je duhovnik dejal, da mi ne more dati odveze za sprejem svetega obhajila. Ne sprejeti obhajila, Kristusa, je bila zame boleča preizkušnja.

Minevalo je leto in bilo mi je hudo. Biti pri sveti maši, hoditi na romanja, jaz pa nisem mogla pristopiti k obhajilu. Ko smo molili 'Gospod, nisem vreden, da prideš k meni,' sem ostala v klopi z bolečino v srcu. Nemalokrat sem si rekla: 'Pa zakaj nisem bila tiho, saj ni nihče vedel, da nisem cerkveno poročena.' Razmišljala sem že, da bi odnehala.

Pa nisem mogla. Ostala sem, prihajala, molila. Rekla sem si: 'Zame ni več poti nazaj.' Minevalo je leto in lani sva z možem sklenila krščanski zakon pred duhovnikom in dvema pričama v najini fari.

Ker je bilo leto Svetega pisma, nama je gospod dekan podaril Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Beseda 'hvala' ni bila dovolj močna za vse, kar sem občutila v srcu. Rekla sem: 'Jezus, ti si vinska trta, jaz pa tvoja mladika.'

Zato je zahvalno romanje lani bilo zame drugačno od vseh prejšnjih. Tvoja bela hostija sedaj hrani mojega duha, hrani moje srce in ga oživlja. V mojem srcu bivaš, Gospod; daj mi spoznati, po kateri poti naj hodim!« To je želja tudi vsakega izmed nas.

Drugi vatikanski cerkveni zbor uči: »Bog sam je začetnik zakona, obdarjenega z različnimi vrednotami in nameni. Vse to je največjega pomena za nadaljnji obstoj človeškega rodu, za osebnostni razvoj posameznih članov družine in za njihovo večno usodo, za dostojanstvo, trdnost, mir in blagor družine same in vse človeške družbe" (CS 48,1).

Zato je razumljivo, da tako pomembna ustanova, kot je družina, ni prepuščena človekovi samovolji. Ravnati se mora po Božji zamisli.

Katekizem katoliške Cerkve uči: »Bog je ljubezen.

Človeka je ustvaril iz ljubezni in ga Kpoklical k ljubezni. Ker ju je ustvaril kot moža in ženo, ju je poklical h globokemu občestvu življenja in medsebojne ljubezni, tako 'da nista več dva, ampak eno' (Mt 19,6). Bog ju je blagoslovil in jima rekel: 'Bodita Krščanski zakon rodovitna in se množita' (1 Mz 1,28)« (Kompendij, št. 337).

Jezus je zvezo med možem in ženo povzdignil v zakrament, ki »podeli zakoncema potrebno milost, s katero si v zakonskem življenju in pri odgovornem sprejemanju in vzgoji otrok med seboj pomagata k svetosti« (Kompendij, št. 346).

Zato sta krščanski fant in dekle dolžna skleniti krščanski zakon. Življenje v zunajzakonski skupnosti ali samo v civilnem zakonu hudo žali Boga in Cerkev.

Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
Brezmadežno Srce Marijino, bodi naše rešenje!

Krščanski zakon

Copyright(c) 2006 Sticna.com Vse pravice pridržane
Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, Si - 1295 Ivančna Gorica, Slovenija, EU