|
Izpoved
sestre karmeličanke
»Jezus
nam je razodel svoje Srce, da
bi nam bolj približal svojo
ljubezen in da bi mi lažje dojeli,
kako zelo nas ljubi. Ko je kot
človek živel na zemlji, je bil
vsak utrip Njegovega Srca iz
ljubezni do nebeškega Očeta
za nas ljudi, tudi zame.
Da
bi to neizmerno ljubezen lažje
spoznali, je dopustil, da so
mu Srce prebodli in da je za
nas prelil svojo kri do zadnje
kaplje. Ljubil nas je do konca
...
Izpoved
sestre karmeličanke
V
vsej svoji revščini ponavljam:
'Tukaj sem. Jezus, vate zaupam!'
Ker sama ne morem nič, se z
velikim zaupanjem zatekam k
Materi Mariji s prošnjo, da
me nauči ljubiti Jezusa. To
prosim tudi svetnike in Jezusa
samega. Večnemu Očetu darujem
največ, kar imam – Jezusovo
ljubezen po Marijinem brezmadežnem
Srcu, Jezusovo trpljenje in
Marijino bolečino.
Izpoved
sestre karmeličanke
Posvetitev
Jezusovemu Srcu je odločilno
zaznamovala moje duhovno življenje
in dozorevanje duhovnega poklica.
Bilo je med večerno sveto mašo
na praznik Srca Jezusovega.
Moj 'tukaj sem' skrivnostnemu
vabilu Križane Ljubezni, izročen
po Mariji. Po svetem obhajilu
smo vsak zase zmolili posvetitveno
molitev.
Drugi ljudje tega niso
vedeli. Zelo sem hvaležna za
dobro pripravo. Večkrat smo
se srečali, skupaj smo molili
in moje srce je vpijalo vse
besede o Bogu; bila je to preprosta
razlaga Božje ljubezni in Marijine
vloge, pričevanje življenja
iz globoke in predane vere.
Takrat sem poglobila vero, upanje,
ljubezen, približala sta se
mi Jezus v sveti Evharistiji
in Mati Marija. Moje srce je
hrepenelo po 'več', po odgovoru.
To je bil prvi konkretni odgovor
Božjemu klicu, iz katerega sem
živela deset let do vstopa v
samostan.
Bolj zavestno sem
začela živeti iz milosti svetega
krsta, svete maše; kadar sem
mogla, sem se ustavila v cerkvi,
tudi sama sem začela moliti
rožni venec, obiskovali smo
bolnike in ostarele, v Božji
luči sem poskušala sprejemati
vse, kar je prineslo življenje.
Izpoved
sestre karmeličanke
Posvetitev sem pogosto obnavljala
po svetem obhajilu, predvsem
v prelomnih obdobjih svojega
življenja. Še vedno pa pogosto
molim vzklik: 'Jezus, krotki
in iz srca ponižni, upodobi
moje srce po svojem Srcu!'
Ob
tem moram omeniti, da me že
od malega spremljata veliki
podobi Najsvetejših Src iz domače
hiše, saj se jima je naša družina
posvetila takrat pred vojno.
Bogu sem zelo hvaležna za takšno
družino, kjer smo v zavetju
teh podob vsak večer molili
rožni venec in molitev 'O preljubeznivi
Jezus'.
Ko
se je kasneje razširila posvetitev
Jezusovemu in Marijinemu Srcu,
sem se jima tudi jaz 'uradno'
posvetila. Z veseljem in hvaležnostjo
se spominjam tudi romanj, ki
jih je pripravil Odbor za posvetitev
Jezusovemu in Marijinemu Srcu.
Izpoved
sestre karmeličanke
Zavedam
se, da je bila posvetitev pomembna
postaja v mojem življenju. Bogu
sem dala vse, On mi je dal še
več. V svoji neizmerni ljubezni
se me je usmilil, da sem spoznala
Njegovo voljo. Spominjam se
tistega večera, ko sem listala
knjižico 'Karmelski škapulir
in devetdnevnica'. Na notranji
platnici je bila slika škapulirja
in oči so obstale na dveh podobah
– Srcu Jezusovem in Karmelski
Materi Božji. In zdaj sem tu
... v skupnosti, ki se je tudi
posvetila Najsvetejšima Srcema,
in v redu, ki je ves Marijin
in ves za Boga. Posvetitev skupaj
obnavljamo vsak prvi petek v
mesecu in na praznik Srca Jezusovega.«
- Presveto
Srce Jezusovo, usmili se nas!
-
Brezmadežno Srce Marijino, bodi
naše rešenje!
|
