Toda Božja ljubezen spremlja človeka. Celo do bratomornega Kajna se je Gospod pokazal usmiljen: »In Gospod je dal Kajnu znamenje, da ga nihče, ki bi ga našel, ne bi ubil« (1 Mz 4,15).

Ljubezen je tisti nagib, zaradi katerega je Bog sprejel Noetovo daritev po končanem kaznovalnem potopu, ki je poplavil zemljo zaradi splošne pokvarjenosti, ki je sledila grehu prastaršev.

Tedaj je, kakor na začetku, Bog ponovno izlil na rešeni ostanek človeškega rodu svoj blagoslov rodovitnosti: »Bog je blagoslovil Noeta in njegove sinove in jim rekel:'Bodite rodovitni in se množite ter napolnite zemljo!'« (1 Mz 9,1).

Še več, v svoji usmiljeni ljubezni je zaradi človeka celo z živalmi sklenil zavezo: »Glejte zavezo sklepam z vami in vašim potomstvom, ki pride za vami, pa tudi z vsemi živimi bitji, ki so pri vas« (1 Mz 9,9–10).

Vidimo, kako se je Bog ves čas sočutno oziral na človeka v njegovi slabosti. Drugi vatikanski koncil pravi: »Bog je nenehno skrbel za človeški rod, da bi podelil večno zveličanje vsem, ki vztrajno v dobrih delih iščejo odrešenje (prim. Rim 2, 6.7)« (BR 3)

In potem, ko si je človeštvo v predrzni graditvi babilonskega stolpa hotelo urediti družbeno življenje brez Stvarnika(Kot zanimivost o Evropski Ustavi: kliknite tukaj) in po lastni zamisli ter je zato tudi želo usodne posledice razkropitve, je Bog v svoji neutrudni ljubezni vendarle hotel človeštvo ponovno obdariti z odrešenjem: poklical je člana Terahove družine, Abrama. Izbral ga je za svojega prijatelja (Iz 41,8), za zaupnika svojih načrtov!

Prek njega je Bog začel uresničevati svoj veliki načrt, da bo po njegovem potomcu blagoslovljen ne le narod, ki izide iz njega, ampak vse človeštvo, vsi narodi zemlje.

Bog mu je rekel: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal. Iz tebe bom naredil velik narod … blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov … in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje« (1 Mz 12,1–3).

Zato mu je spremenil njegovo prvotno ime: »Ne boš se več imenoval Abram, temveč Abraham ti bo ime, kajti postavljam te za očeta množici narodov« (1 Mz 17,5).

Zaradi ljubezni, ki naj se prek Abrahamovega rodu razlije na vse človeštvo, je Bog z njim sklenil celo posebno zavezo: »Postavljam svojo zavezo med seboj in teboj ter tvojimi potomci za teboj iz roda v rod kot večno zavezo. Tebi in tvojim potomcem za teboj bom Bog« (1 Mz 17,7).

Čudovit je prijateljski odnos, ki ga ima Bog do Abrahama! Gospod priznava, da ne more ničesar prikriti svojemu prijatelju Abrahamu. Ko mora v pravičnosti kaznovati Sodomo in Gomoro, govori sam sebi: »Ali naj skrivam pred Abrahamom, kaj nameravam storiti?« (1 Mz 18,17.19).

Pri tem je pretresljivo, kako se Abraham kot prijatelj »pogaja« z Bogom, da reši pravične ob nameravanem kaznovanju Sodome in Gomore. Tako je bilo Lotu na Abrahamovo prošnjo prizaneseno, našel je milost v Gospodovih očeh (1 Mz 19,16.19).

Lahko rečemo, da ima celotna zgodovina očakov zaradi prijateljskega odnosa med Bogom in njimi prav poseben značaj.

Da bi Bog pokazal, kako ceni to prijateljstvo, izlije na Abrahama po preizkušnji prijateljstva – po notranje že izvršenem darovanju sina Izaka – ponoven, nadvse veličasten blagoslov:

»Ker si to storil in mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslovil. V tvojem potomstvu se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas« (1 Mz 22,16–18).

Abrahamova pokorščina je bila pogoj Božjega blagoslova za nas vse.

Če želite biti obveščeni o dejavnostih Odbora za posvetitev JMS, vpišite spodaj svoje kontaktne podatke. Polja, ki so označena z modrim, je potrebno obvezno izpolniti.

Copyright(c) 2006 Sticna.com Vse pravice pridržane
Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, Si - 1295 Ivančna Gorica, Slovenija, EU