Upanje na prihodnost - Doba po izgnanstvu

V besednjaku prerokov po izgnanstvu v zvezi z Božjo ljubeznijo velikokrat srečamo besede  »dobrota«, »ljubezen«, »sočutje«, največkrat pa »usmiljenje«.

Tretji del Izaijeve knjige (pogl. 56–66), katerega pisec je tako imenovani TRETJI IZAIJA, je naravnan na jeruzalemsko skupnost po vrnitvi iz izgnanstva.

Skupnost je preživljala mnoge težave, toda v njej je navzoče upanje na veličasten izid ob koncu časov, in spodbuda, da se prebivalci strnejo okrog templja in postave.

• Tudi v teh razmerah je navzoče živo prepričanje, da se Božje usmiljenje razširja na vse narode sveta, saj bo tempelj postal »hiša molitve za vsa ljudstva« (Iz 56,7).

Bog v svoji pravičnosti grozi vsem malikovalcem, hkrati pa nežno tolaži svoje ljudstvo na zelo oseben način:

• »Na višavi in v svetišču prebivam, sem pa hkrati pri potrtem in ponižnem v duhu, da poživljam duha ponižnim, da poživljam srce potrtim.
• Kajti ne pravdam se na veke in ne srdim se za vselej, sicer bi opešal duh pred mano in duše, ki sem jih naredil« (Iz 57,15–16).

Njegova tolažba je zdravilo in vsem prinaša mir:

• »Videl sem njegove poti, pa ga bom ozdravil in vodil, pomiril in potolažil bom njega in njegove žalujoče.
• Ustvaril bom sad ustnic: 'Mir, mir daljnemu in bližnjemu,' govori GOSPOD, 'ozdravil ga bom'« (Iz 57,18–19).

Bog se izkazuje kot rešenik Siona, ko se bo ta pokesal svojih nezvestob: »

• Prišel bo kot odkupitelj za Sion, za tiste, ki so se v Jakobu odvrnili od prestopkov, govori GOSPOD« (Iz 59,20).

Bistvo svojega poslanstva je prerok označil z naslednjimi besedami:

• »Duh Gospoda BOGA je nad menoj, ker me je GOSPOD mazilil.
• Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim, da povežem strte v srcu, da okličem jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev,  da oznanim leto GOSPODOVE milosti, dan maščevanja našega Boga, da potolažim vse, ki žalujejo, da se obrnem k žalujočim na Sionu in jim dam venec namesto pepela, olje veselja namesto žalovanja, ogrinjalo za hvalnico namesto potrtega duha« (Iz 61,1–3).

• Kakor vemo, je z istimi besedami iz Izaijeve knjige čez slabih šest stoletij sam Jezus označil bistvo svojega poslanstva, ko je ob začetku svojega oznanjevanja obiskal na sobotni dan nazareško shodnico (Lk 4,16–22).

Kar v Izaijevem besedilu preseneča, je, da neposredno zatem naznani Božje maščevanje – toda iz nadaljevanja je  razvidno, da je Božje maščevanje prav v tem, da se Bog usmili svojega ljudstva. Takšen je naš Bog!

Ponovna vzpostavitev Siona je tudi pri Izaiju predstavljena kot nova zakonska zveza med Bogom in izvoljenim ljudstvom.

Koliko Božjega veselja je v naslednjih stavkih:

• »Krasna krona boš v GOSPODOVI roki, kraljevski venec v roki svojega Boga. Ne bodo ti več rekli Zapuščena, tvoji deželi ne bodo več rekli Osamljena, temveč te bodo imenovali Pri njej je moja radost, tvojo deželo Omožena. Kajti GOSPOD bo imel veselje nad teboj in tvoja dežela bo imela moža. Kajti kakor se mladenič poroči z devico, tako se bo tvoj graditelj poročil s teboj, kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog« (Iz 62,3–5).

Prerok hoče biti v svojem ljudstvu priča Božjega usmiljenja v njegovi zgodovini:

»GOSPODOVE dobrote bom klical v spomin, GOSPODOVA slavna dela, po vsem, kar nam je storil GOSPOD, hiši Izraelovi po veliki dobroti, ki jim jo je izkazal po svojem usmiljenju, po obilju svojih dobrot« (Iz 63,7).

• Klicati v spomin Gospodove dobrote: ali ni to bistvo naše vere?