Ti ljubiš vse, kar je - Modrost Božjega ljudstva

Modrostne knjige Svetega pisma imajo za svoj predmet razmišljanje o Božji modrosti, ki je, kakor bomo videli, na posreden način razodetje Božje ljubezni. Je pa v teh knjigah tudi veliko izjav, ki neposredno govorijo o njej, bodisi pod pojmom same ljubezni kakor tudi usmiljenja.

Značilen je pri tem osebni odnos Boga do človeka. Samo nekaj primerov:

Pisec PREGOVOROV govori o Božji ljubezni, ki nas vzgaja:

• »Kajti kogar GOSPOD ljubi, ga opominja in mu hoče dobro kakor oče sinu« (Prg 3,12).

MODRI SIRAH pa z vrsto izrekov ob človeški majhnosti hvali Božje usmiljenje:

• »Zato je Gospod do ljudi velikodušen in je nanje razlil svoje usmiljenje. Vidi in ve, kako hud je njihov konec, zato obilno izkazuje svoje usmiljenje« (Sir 18,11–12).

Sredi preizkušenj ga hvali:

• »Njegovo usmiljenje je v trenutku stiske čudovito kakor deževni oblaki ob suši« (Sir 35,24).

Spodbuja k zaupanju vanj:

• »Oblake predre molitev siromaka, ne bo se utolažil, dokler se ne približa, ne bo odnehal, dokler se ne bo nanj ozrl Najvišji, dokler ne bo pravičnim sodil in razsodil« (Sir 35,17–18).

Zlasti pa je Bog velik v odpuščanju:

• »Zakaj milostljiv in usmiljen je Gospod, odpušča grehe in rešuje v času stiske« (Sir 2,11).

Čudovito je Sirahovo vabilo:

• »Vrzimo se v roke Gospodove, ne v roke ljudi, zakaj kakršno je njegovo veličastvo, takšno je tudi njegovo usmiljenje« (Sir 2,18).

Poln je občudovanja:

• »Kako veliko je Gospodovo usmiljenje, njegovo odpuščanje tistim, ki se obračajo nanj!« (Sir 17, 29).

Preizkušani JOB ugotavlja o Božjem ravnanju s človekom:

• »On ranjuje in obvezuje, udarja in njegove roke ozdravljajo« (Job 5,18).
• »Visoko vzdiguje ponižane, žalostni dosegajo rešitev.
• Uničuje naklepe prekanjenih, njihove roke nimajo uspeha.
• Ujame modre v njihovi prekanjenosti, načrt zvijačnih se izjalovi.
• Podnevi padajo v temo, opoldne tavajo kakor ponoči.
• On rešuje pred mečem iz njihovih ust, ubožca iz roke močnega.
• Tako ima revež upanje, krivica pa mora zapreti svoja usta« (Job 5,11–16).

Pisec KNJIGE MODROSTI gleda na Božje usmiljenje v luči dejstva, da je Bog vsemogočni Stvarnik: zato Božje usmiljenje zajema vse stvarstvo in vse človeštvo. Naravnost enkraten je naslednji odlomek:

• »Tvoja silna moč je namreč zmeraj pri tebi.
• Kdo se bo ustavljal moči tvoje roke?
• Kakor drobcena utež na tehtnici je pred teboj ves svet, kakor kaplja jutranje rose, ki se spusti na zemljo.
• Vendar si z vsemi usmiljen, ker moreš vse, ljudem pa grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili.
• Kajti ljubiš vse, kar je, nič od tega, kar si naredil, ti ni zoprno, saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.
• In kako bi kaj moglo obstajati, ako ti ne bi hotel, in kako bi se moglo obdržati, česar ti ne bi poklical?
• Toda ti prizanašaš vsemu, ker je tvoje, Gospodar, ljubitelj življenja« (Mdr 11,21–26).

Vir Božje pravičnosti je v Božji moči, in Bog svojo pravičnost izkazuje na presenetljiv način, v usmiljenju:

• »Vesoljstvu vladaš pravično, ker si pravičen, in da bi obsodil koga, ki ne zasluži kazni, imaš za nezdružljivo s svojo močjo.
• Počelo pravičnosti je namreč tvoja moč in to, da vsemu gospoduješ, stori, da vsemu prizanašaš …
• Ti pa si gospodar moči, zato sodiš milo in nas vodiš z veliko prizanesljivostjo. Zakaj kadar koli hočeš, ti je mogoče« (Mdr 12, 15–16.18).