Svetloba in dobrota - Stvarjenje in padec

Da bi spoznali veličastvo ljubezni, ki se nam razodeva in podarja v Jezusovem Srcu, se je treba v luči Jezusa Kristusa, po katerem je vse ustvarjeno (prim Kol 1,15), vrniti k prvemu dnevu stvarjenja, ko je Stvarnik izrekel skrivnostni ukaz:

»Bodi svetloba!« (1 Mz 1,3).

• To je zares skrivnosten stvariteljski ukaz, saj ga je izrekel, še preden je ustvaril »luči na nebesnem oboku« (1 Mz 1,14).

V tej Božji presvetljenosti vsega bivajočega, nad katerim počiva večkrat ponovljeno Božje odobravanje

• »Bog je videl, da je dobro« (1 Mz 1,12 sl.), – se začenja zgodba o Božji ljubezni.

Že na prvih straneh Svetega pisma se osebna in nežna Božja ljubezen do človeka izraža v dobroti, s katero Bog ustvarja človeka iz svojega bistva:

• »Bog je rekel: 'Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost'« (1 Mz 1,26).

Božja ljubezen je tista, ki po stvarjenju človeka in dokončanem stvarjenju, na ustnice svetega pisatelja polaga oceno Stvarnika nad dokončanim delom stvarjenja:

• »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro« (1 Mz 1,31).

Zares dobro je, da svet biva, zelo prav, in zelo dobro je zlasti biti človek!

Kot Božja podoba je človek krona stvarstva; zanj je vse ustvarjeno.

Ker Bog ljubi človeka – kot moškega in žensko ju je ustvaril po svoji podobi – izliva nanj svoj blagoslov, in on naj kot Božji namestnik z vsem odgovorno upravlja (1 Mz 1,26–28).

• Kako važno je to sporočilo spričo neodgovornega ravnanja z naravo! Vse je delo Božje dobrote, njegove ljubezni: stvarjenje človeka; to, da je človeka postavil v osrečujoči edenski vrt, »da bi ga obdeloval in varoval« (1 Mz 2,15);

• sad drevesa življenja sredi vrta, po katerem naj bi človek nekoč postal deležen nesmrtnosti – vse to je izraz notranjega občestva med njim in človekom (prim. 1 Mz 2–3).

Kako blizu je Bog človeku v pripovedi o stvarjenju človeka! Že način, kako se Bog pogovarja z Adamom in Evo, kaže na notranjo medsebojno bližino med Bogom in človekom. Ta bližina se v neki meri nadaljuje tudi po človekovem padcu.

Odločilno dejanje Božje ljubezni pa je bila po usodni nezvestobi naših prastaršev skrivnostna odločitev, izrečena nad hudobnim  duhom – kačo –, ki je bila hkrati obljuba odrešenja človeškega rodu:

• »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim in njenim zarodom. On bo strl tvojo glavo, ti pa boš ranila njegovo peto« (1 Mz 3,15).

In kako ganljivo zatem zvenijo besede o očetovski skrbi Boga, ki pokrije nagoto človekovega ponižanega dostojanstva:

• »Gospod Bog je naredil človeku in njegovi ženi suknji iz kože in ju oblekel« (1 Mz 3,21). Ali ni v tem napovedana nova obleka milosti, ki jo bo človek nekoč dobil od Boga po Jezusu Kristusu?

V Božji ljubezni je potrebno iskati odgovor na vprašanje, kako da se je po padcu naših prastaršev in po usodni otemnitvi src in človeške zgodovine vendarle začelo daniti.

Potrebno je vedno znova opazovati prvo zarjo, ki je po novem Božjem začetku začela razsvetljevati temo človeštva.

Potrebno je skozi neštevilne rodove spremljati porajanje novega dne v zgodovini odrešenja, vse do tiste ure, ko nas je – po pričevanju Zaharije v Lukovem evangeliju –  

• »po prisrčnem usmiljenju našega Boga … obiskalo vzhajajoče Sonce z višave, da razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, in naravna naše noge na pot miru« (Lk 1,78–79).

V duhu vere je potrebno, znova in znova prebirati od samega začetka zgodbo o Božji ljubezni, da bi končno razumeli skrivnostno napoved v zadnjem spisu Svetega pisma, v Razodetju, kjer beremo o nebeškem Jeruzalemu:

• »Mesto ne potrebuje ne sonca ne lune, da bi mu svetila, kajti razsvetljuje ga Božje veličastvo in njegov svetilnik je Jagnje« (Raz 21,23).

Božje veličastvo, ki sveti v nebeškem Jeruzalemu  na veke, je Božja Ljubezen, razodeta v Jezusu Kristusu, kajti le ljubezen more resnično svetiti.

Sijaj Božje resnice je hkrati topli sijaj Božje ljubezni.