Sveti Peter Kanizij (1521–1597)

Svetega Petra Kanizija je papež Leon XIII. imenoval »drugega apostola Nemčije«.

Prvi je bil sveti Bonifacij. Znan je kot sestavljavec katekizmov in kot jezuit, ki je deloval na nemškem jezikovnem območju za prenovo verskega življenja v času protestantizma.

• Rodil se je 8. maja 1521 kot najstarejši otrok v Nimwegenu na Nizozemskem.
• Na svoj 22. rojstni dan je pod vplivom bl. Petra Fabra 8. maja 1543 vstopil k jezuitom v Kölnu.
•  
• Svoj noviciat je opravil v Rimu pod vodstvom svetega Ignacija Lojolskega. Ta ga je najprej določil za delo na Siciliji, nato pa za Nemčijo.
• Dva dni pred slovesnimi zaobljubami v Rimu mu je tudi papež podelil svoj blagoslov za njegovo delovanje na nemškem jezikovnem območju.

Dne 4. septembra 1549, nekaj ur pred svojimi slovesnimi zaobljubami, je sveti Kanizij klečal pri oltarju v kapeli svetega zakramenta v cerkvi svetega Petra v Rimu.

Tedaj je imel posebno duhovno videnje Srca Jezusovega. V svoj Duhovni dnevnik je zapisal:

• »Moja duša je na nek način ležala na tleh, povsem lenobna, nečista, popačena od grehov in strasti.
• O Zveličar, tedaj si mi odprl tako rekoč svoje presveto Srce.
• Naročil si mi, naj pijem iz tega vira.
• Vodo zveličanja naj bi zajemal iz tvojega vira.
• Tedaj sem začutil vročo željo, da bi se name razlili iz tega vira potoki vere, upanja in ljubezni.
• Žejalo me je po uboštvu, čistosti in pokorščini.
• Drznil sem se približati tvojemu presvetemu Srcu in potešiti svojo žejo.
• Nato si mi obljubil oblačilo, ki naj bi pokrilo mojo golo dušo.
• Oblačilo je bilo sestavljeno iz treh kosov: miru, ljubezni in stanovitnosti.«

Na vse kasnejše Kanizijevo delovanje na nemškem jezikovnem območju je poleg odločitve njegovega predstojnika svetega Ignacija in papeževega blagoslova prav gotovo imelo prav to videnje Srca Jezusovega odločilni vpliv.

Celoten njegov apostolat je temeljil na globoki pobožnosti do Srca Jezusovega.

• Iz tega vira je črpal moč za svojo dejavnost kot pridigar in pisatelj, moč za svojo gorečnost in za svoj odnos do protestantov, ki jih je v globini duše imel rad in jih je spoštoval ter jih je poskušal privesti nazaj v katoliško Cerkev.