Pri tem Jahvejevo ravnanje prepoznava ne le ko naklonjenost in dobroto, kar je značilno za predhodne štiri knjige, ampak kot Božjo ljubezen do izvoljenega ljudstva.

Pisec 5. Mojzesove knjige govori o Jahvejevi ljubezni zlasti v povezavi s preteklostjo Izraela: to je izhod iz Egipta, razodetje Jahveja na Sinaju, pot skozi puščavo in končno osvojitev kanaanske dežele.

Pri opisu dogajanja igra pojem Jahvejeve ljubezni bistveno vlogo. Glavni namen knjige je prikazati preteklost, sedanjost in prihodnost Izraela pod naslednjim vidikom: Jahve je ljubil Izraela in ga še ljubi. Kot odgovor na to zahteva ljubezen od svojega ljudstva.

Glavna mesta v tej knjigi, ki govorijo o Jahvejevi ljubezni, so v 4., 5. in 7. poglavju.

Jahvejeva ljubezen se kaže v teh besedilih kot vir in gonilna sila celotne zgodovine izvoljenega ljudstva.

Najprej se je pokazala v izvolitvi očakov. Mojzes takole značilno govori o Jahveju: »Zato ker je ljubil tvoje očete, si je za njimi izbral njihov zarod in te je s svojo veliko močjo izpeljal pred seboj iz Egipta« (5 Mz 4,37).

Te naklonjenosti pa Izraelci niso bili deležni zaradi svojih posebnih kvalitet, zaradi svoje veličine ali svojih zaslug, temveč je to izraz čiste Jahvejeve ljubezni:

»Gospod se ni nagnil k vam in vas izbral zato, ker bi bili številnejši od vseh drugih ljudstev, saj ste najmanjši izmed vseh, temveč zato, ker vas Gospod ljubi in hoče držati prisego, ki jo je dal vašim očetom, vas je Gospod izpeljal z močno roko in vas rešil iz hiše sužnosti« (5 Mz 7,7 sl.).

Značilno je tudi, da se Božja ljubezen ne nanaša samo na Izraelce, ampak tudi na tujce, kar pomeni namig za odpiranje k vsem ljudem:

»Kajti GOSPOD, vaš Bog, je … Bog, ki ne gleda na osebo in ne sprejema podkupnine, ki pomaga do pravice siroti in vdovi, ljubi tujca in mu daje kruha in obleke. Ljubite tujca, kajti bili ste tujci v egiptovski deželi« (5 Mz 10,17–19).

Jahvejeva ljubezen do njegovega ljudstva je prikazana kot ljubezen očeta.

Izraelu kliče v spomin pot skozi puščavo: »kjer si videl, kako te je GOSPOD, tvoj Bog, nosil, kakor človek nosi svojega sina, vso pot, ki ste jo prehodili, dokler niste prišli v ta kraj« (5 Mz 1,31).

Vsa Izraelova preteklost, sedanjost in prihodnost je tu predstavljena pod vidikom ljubezni: Jahve je ljubil Izrael in ga ljubi, in zato od njega kot odgovor zahteva ljubezen z besedami, ki so ostale v večnem spominu vsem članom Izraelovega ljudstva, vse do današnjega dne:

»Poslušaj, Izrael: GOSPOD je naš Bog, GOSPOD je edini! Ljubi GOSPODA, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu.
Ponavljaj jih svojim sinovom in govori o njih, ko bivaš v svoji hiši in ko hodiš po poti, ko legaš in ko vstajaš! Priveži si jih za znamenje na roko in naj ti bodo za čelni nakit med očmi! Napiši jih na hišne podboje in na mestna vrata!« (5 Mz 6,4–9).

Značilno za 5. Mojzesovo knjigo je, da uporablja besedo »ljubezen«, ki je sicer vzeta iz človeškega izkustva, kot pojem, ki nam približa skrivnost Boga, kot Bogu lastno oznako.

Božja ljubezen v 5. Mojzesovi knjigi pomeni svobodno in osebno naklonjenost Jahveja, s katero se on razodeva ljudem, še posebej Izraelu – naklonjenost kot vir vsega dobrega, ki ga je Jahve podaril Izraelu in mu ga podarja.

To Jahvejevo obrnjenost od obličja k obličju naj bi Izrael posnemal. Na ta način pripravlja 5. Mojzesova knjiga poznejše razodetje Boga v novi zavezi: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,16).

Če želite biti obveščeni o dejavnostih Odbora za posvetitev JMS, vpišite spodaj svoje kontaktne podatke. Polja, ki so označena z modrim, je potrebno obvezno izpolniti.

Copyright(c) 2006 Sticna.com Vse pravice pridržane
Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, Si - 1295 Ivančna Gorica, Slovenija, EU