Škof Anton Bonaventura Jeglič (1850–1937)

Veliki častilec Srca Jezusovega je bil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki je umrl v Stični, star 87 let, prav na prvi petek, 2. junija 1937. Njegovo srce je gorelo za Srce Jezusovo.

• Že pri ustoličenju za ljubljanskega škofa, 22. maja 1898, je govoril tudi o Srcu Jezusovem.

• Še istega leta je zaprosil svetega očeta, da je dovolil litanije Srca Jezusovega za ljubljansko škofijo.

Za duhovnike je vpeljal »Društvo presvetega Srca« in izrazil je željo, da vstopijo vanj vsi duhovniki.

Obenem je odredil, naj se odslej praznik Srca Jezusovega po vsej škofiji praznuje s slovesno tridnevnico.

Na pragu novega stoletja je vso škofijo posvetil Srcu Jezusovemu.

• Ko je papež Leon XIII. leta 1899 pozval ves katoliški svet, da se posveti Srcu Jezusovemu, je takoj odločil, da se ljubljanska škofija posveti na sam praznik Srca Jezusovega leta 1900 pred zaobljubljeno sliko, ki jo je sam obljubil Srcu Jezusovemu, in sicer še preden je nastopil vodenje škofije.

Vernikom je o posvetitvi pisal v dveh pastirskih pismih:

• »Kdo je Jezus?« in
• »Kaj je češčenje presvetega Srca Jezusovega, kako Jezus to češčenje želi in koliko nam more koristiti?« Posvetitev je potekala na zelo slovesen način.

Leta 1902 je napisal pastirsko pismo o kraljestvu božjega Srca Jezusovega.

 V tem dokumentu

• je spodbujal k opravljanju prvih petkov,
• k češčenju na prve nedelje
• ter k zadostilnemu obhajilu.

Na škofijski sinodi 1903 je še enkrat povzel vsa dosedanja določila glede češčenja Srca Jezusovega. Trdno je bil prepričan, da je češčenje Srca Jezusovega najbolj učinkovito sredstvo za ohranitev vere.

Leta 1904 je sestavil »Molitvenik in pouk o pobožnosti presvetega Srca Jezusovega«.

• Od tedaj so začeli slovesno obhajati prve p
• etke,
• obnavljali so posvetitev Srcu Jezusovemu. Njemu je bila v tem času na poseben način posvečena tudi prva nedelja v mesecu in na ta dan so redno peli litanije Srca Jezusovega.
• Leta 1923 so na njegovo pobudo na 5. katoliškem shodu posvetili ves slovenski narod Srcu Jezusovemu.

Ko se je začela širiti posvetitev, jo je povsod vneto širil in njegov škofijski dom je bil vpisan na začetek prve slovenske »Zlate knjige« posvečenih družin.

• Škof Jeglič je bil škof po Jezusovem Srcu. V njegovem času si je skoraj vsaka župnijska cerkev, marsikje pa tudi podružnična, priskrbela kip ali podobo Srca Jezusovega. Podoba Srca Jezusovega je bila tudi v večini vernih družin.

Veličina verjetno največjega in do sedaj najbolj pomembnega ljubljanskega škofa je v tem, da je bil brezpogojno zvest načelom papežev in je ta načela z vsem srcem uresničeval. Ljubljansko škofijo je vodil kot ordinarij od leta 1898 do 1930, to je 32 let.

Bil je velik častilec Matere božje, a tudi iskren pospeševalec češčenja Srca Jezusovega. V Glasniku Srca Jezusovega je objavljena fotografija, ki kaže, kako je sebe in vse osebje na škofijskem ordinariatu posvetil Srcu Jezusovemu.

Prof. dr. Anton Strle je nadškofa Jegliča v svojem sestavku o prazniku Srca Jezusovega za Leto svetnikov postavil za zgled, kako more prava pobožnost do Srca Jezusovega spodbuditi veliko dobrega na različnih področjih.

Zapisal je:

• »Iz novejšega časa se spomnimo na moža, kakršen je bil ljubljanski nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič.
• Koliko je ta mož storil velikega za širjenje božjega kraljestva v svoji škofiji,
• koliko tudi za kulturni in narodni dvig stiskanega slovenskega ljudstva!

In vse je delal v luči, ki mu je sijala z njegovega grba. Podoba Srca Jezusovega, spodaj pa napis:

• 'Pridi k nam Tvoje kraljestvo po Mariji!'
• On je pri nas uvedel litanije Srca Jezusovega (1899), potem ko jih je papež Leon XIII. odobril za vso Cerkev.«

Zasluga škofa Antona Bonaventure Jegliča je, da so se mnoge družine posvetile Srcu Jezusovemu, da je med verniki prišlo do prepričanja o potrebnosti in koristnosti češčenja Srca Jezusovega ter da so po mnogih župnijah začeli obhajati prve petke in tudi prve nedelje v mesecu.