To delo je prof. Strle opravil kot župnijski upravitelj v Planini pri Rakeku, kjer je že pred izidom okrožnice gojil prisrčno češčenje Srca Jezusovega.

Tako je v župnijsko kroniko napisal:

»Važno je gotovo to, da ne smem držati rok navzkriž, marveč moliti, moliti, izčiščevati se – da vsaj nekoliko napravim zadoščevanja božjemu Srcu, ki ga žali tudi planinska župnija. Drugače se bom težko zagovarjal pred Sodnikom vrhovnega sodišča nebes in zemlje, čeprav nisem pravi župni upravitelj, marveč samo njegov pomočnik – brez dekreta.«

Ob koncu leta 1953 pa:

»Jutri je prvi petek – Srce Jezusovo, trpeče, a zmagovito, rešilno znamenje v viharnih časih, ko je potrebno človeški slabosti še bližje rešilno znamenje – brezmadežno, usmiljeno, materinsko Marijino Srce. Dvignite glave, odrešenje se približuje: spet je tu novo leto odrešenja. Amen!«

Leta 1957 zasledimo v župnijski kroniki naslednji Strletov zapis:

»Od 28. 6. – 30. 6. je bila tridnevnica kot priprava na prvo sveto obhajilo. Govori zjutraj in zvečer. Bolj majhna udeležba. Vodil p. Janko Koncilja SJ. Govoril vseskozi o Srcu Jezusovem in kako mora biti naše življenje združeno z Njegovo daritvijo. Spovedal nekaj nad 150 oseb.
Prvoobhajilna slovesnost je bila kar lepa: 17 prvoobhajancev, ki so bili sicer bolj na hitro, a duhovno z ozirom na razmere še kar precej pripravljeni. Bila je 30. 6. ob 7. uri zjutraj.«

V času svojega dušnopastirskega delovanja v Planini pri Rakeku je bil prof. Strle zelo povezan z župnikom Vojkom Seljakom, ki je tedaj oskrboval bližnji župniji Unec in Rakek.

Gospod Seljak mi je pripovedoval, kako mu je prof. Strle prišel za prvi petek vedno pomagat spovedovat.

Ob neki priliki je bilo še posebno slabo vreme. Župnik Seljak je bil prepričan, da Strleta gotovo ne bo.

Zelo se je začudil, ko je prišel in mu to tudi omenil. Strle pa mu je samo odgovoril: »Se razume, da sem prišel spovedovat, saj je vendar prvi petek.«

Ko je Strle kot profesor stanoval na Teološki fakulteti, je imel v svoji delovni sobi sliko Srca Jezusovega in ob tej sliki se je človeku zaustavilo oko, ko je vstopil v njegovo sobo.

Med pogovorom se je večkrat zazrl prav v to podobo, še posebno, kadar je šlo za kakšne pomembne stvari.

Pred to sliko je kleče vsak dan molil Angelovo češčenje in pogostoma je usmeril tudi čez dan pogled nanjo.

Prof. Strle si je ob pogostih premišljevanjih popolnoma prisvojil vsebino okrožnice »Haurietis aquas«.

O Srcu Jezusovem je z globokim notranjim prepričanjem predaval študentom tudi v burnih letih po koncilu, ko so mnogi to pobožnost opustili in so se nekateri iz nje celo norčevali.

Sam je kot teolog ostal brezpogojno zvest načelom, ki jih je glede češčenja Srca Jezusovega podal Pij XII., in pričeval o njih z govorjeno in tiskano besedo, v predavalnici in v cerkvi pri pridigah.

Obsežno je pisal o pobožnosti do Srca Jezusovega v svojih skriptih o kristologiji in soteriologiji (odrešenju), povzel in v zaokroženi celoti je isto podal v razlagi praznika Srca Jezusovega v zbirki Leto svetnikov.

Vedno znova si je iz tuje literature izpisoval, kar je zasledil pomembnega napisanega o Srcu Jezusovem.

Na enem od številnih listkov, ki jih je imel shranjene po abecedi, je verjetno kot osnutek za pridigo zapisal:

»Češčenje Srca Jezusovega ni samo za ženske osebe, marveč tudi za moške.
Nagiblje nas k notranji plemenitosti, k požrtvovalnosti in obenem k nepremagljivemu zaupanju.
Sin, hči, daj mi svoje srce!« S tem zadnjim vzklikom je želel prof. Strle povedati, naj darujemo Srcu Jezusovemu svoje srce.

Ob koncu razlage praznika Srca Jezusovega za Leto svetnikov je prof. Strle zapisal:

»Brez števila kristjanov je, ki jim je ravno pobožnost do Srca Jezusovega večkrat pomagala do junaške vztrajnosti v dobrem, do pogumnega prenašanja najhujšega trpljenja, do velikih dejanj v delu za božje kraljestvo.«

Profesor Anton Strle (nadaljevanje)

V sestavku o prazniku Srca Jezusovega prof. dr. Strle takole utemeljuje potrebnost češčenja za naš čas:

»Češčenje Srca Jezusovega je pomembno še posebno zato, ker nam že samo po sebi živo kliče dve stvari, ki sta nam danes gotovo zelo potrebni:
1. prvenstvo ljubezni v nasprotju z duhom oholega, pretiranega razumarstva, sebičnosti in uživaštva;
2. prvenstvo prisrčnega notranjega življenja v nasprotju z golim formalizmom, ki se rad prikrade npr. tudi v obhajanje liturgije in v apostolsko dejavnost, ki zaradi pozunanjenosti in pomanjkanja pravega duha sploh neha biti resnično apostolska.

Dalje to češčenje vzbuja in ohranja v kristjanih dvoje pomembnih razpoloženj, ki ju danes še posebno primanjkuje:

1. trdno zaupanje v vsezveličavno božjo voljo in v ljubeče vodstvo božje previdnosti tudi sredi najbolj črne noči, ki okoli nas in tudi v nas samih kdaj nastane – v nasprotju s pogubno malodušnostjo in obupanostjo nad vrednostjo ter smislom življenja;
2. duha prostovoljne spokornosti in možatega zadoščevanja za svoje lastne slabosti in za grehe drugih, duha tiste spokornosti, ki nam daje dragoceno notranjo svobodo v odnosu do dobrin in ljudi v okolju, v katerem živimo.«

Nato prof. Strle opozori, da je češčenje Srca Jezusovega aktualno za naš čas še posebno zato, ker nam odkriva pravi pogled na greh.

Takole piše:

»Danes mnogi ugotavljajo, da se je močno izgubil čut za Boga in njegovo svetost. Z druge strani pa se današnji človek mnogokrat čuti kakor brez moči nasproti temnim silam, ki prodirajo iz okolja ali pa iz globin lastne podzavesti, in se jim brez odpora fatalistično vdaja, češ da je takšen odpor nekaj popolnoma brezupnega.
Kdor se spet in spet zazre v Srce učlovečenega Boga, prebodeno zaradi grehov človeštva, bo čutil, da greh ni malenkost, marveč strahotna realnost, in da je treba krščansko življenje jemati z vso resnobo in odgovornostjo zase in za druge.
Z druge strani pa mu bo ravno češčenje Srca Jezusovega posebno izrazito klicalo v spomin, da je Bog ljubezen, in vedno znova prebujalo zavest,
da je sleherno zlo v svoji korenini že premagano in da more biti ozdravljena tudi največja pokvarjenost, da je še rešitev, dokler človek ni prestopil praga smrti.
Skratka: češčenje Srca Jezusovega nas uči nečesa, kar je za življenje silno pomembno: realizma greha in še bolj realizma odrešenja, realizma božje ljubezni.«

Že leta 1974 je zapisal:

»Morda bom še ob umiranju začutil strah pred Bogom, ki je Ljubezen. Toda trdno upam, da mi bo tudi tedaj podeljena milost - nezaslužen dar - da se bom naslonil na Srce Jezusa iz Nazareta, ki je trepetal v smrtnem strahu na Oljski gori, in bom mogel skupaj z njim reči: 'Dopolnjeno je! Aleluja!'«

Ta naravnanost na Srce Jezusovo ga je duhovno povezala tudi z duhovno družino »Delo«, katere član je postal med drugim prav na osnovi tiste notranje usmeritve, ki jo je v odnosu do Srca Jezusovega sam že dolgo gojil.

Mirno moremo reči, da je bil pokojni prof. Strle eden tistih, ki je okrožnico Pija XII. ne le poznal, ampak jo je z vsem notranjim žarom tudi živel in, če je bilo potrebno, tudi neustrašno branil.

Copyright(c) 2006 Sticna.com Vse pravice pridržane
Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, Si - 1295 Ivančna Gorica, Slovenija, EU