Božja ljubezen se v teh knjigah v nekem smislu razteza na druge narode. Tako npr. poganski, tirski kralj Hirám v pismu Salomonu pravi, da GOSPOD ljubi svoje ljudstvo in ga slavi, ker je dal, da bo Salomon sezidal hišo GOSPODU, sebi pa kraljevo hišo (2 Krn 10).

V naslednji, NEHEMIJEVI KNJIGI, je 9. poglavje v okviru spokornega bogoslužja ena sama hvalnica Božji dobroti v zgodovini Izraela.

Čeprav je ta nenehno grešil, ga Jahve zaradi svojega usmiljenja ni uničil:

»Ti pa si Bog, ki odpuščaš, milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in obilen v dobroti, da jih nisi zapustil« (v. 17);
»jih v svojem velikem usmiljenju nisi zapustil v puščavi« (v. 19);
»Svojega dobrega duha si jim dal, da bi jih modril« (v. 20);
»V svojem velikem usmiljenju si jim dal rešitelje, da jih rešijo iz rok njihovih nasprotnikov«;
»Vrnili so se in klicali k tebi in ti si jih iz nebes uslišal ter jih v svojem usmiljenju reševal veliko časa«;
»Svaril si jih, da bi jih vrnil k svoji postavi«;
»Mnogo let si imel potrpljenje z njimi, jih s svojim duhom svaril po svojih prerokih, pa niso prisluhnili«; »
Vendar jih v svojem velikem usmiljenju nisi uničil, nisi jih zapustil, kajti milostljiv in usmiljen Bog si«;
»Zdaj torej, naš Bog, veliki, močni in strašni Bog, ki ohranjaš zavezo in milost, ne spreglej vseh stisk, ki so zadele (…) vse tvoje ljudstvo, od dni asirskih kraljev do tega dne«;
»Ti si pravičen v vsem, kar je prišlo nad nas, kajti ti si bil zvest, mi pa smo krivično ravnali« (v. 27–33).

Podobno molitev najdemo v EZROVI KNJIGI v 9. poglavju.

Sarina molitev v TOBITOVI KNJIGI je molitev k Božjemu usmiljenju:

»Slavljen si, usmiljeni Bog! Slavljeno bodi tvoje ime na veke, in naj te vsa tvoja dela slavijo na veke! Zdaj obračam k tebi svoj obraz in svoje oči« (Tob 3,11–12).

V 13. poglavju pa pobožni Tobít takole spodbuja svoje rojake k zaupanju v usmiljenega Boga:

»Slavljen bodi Bog, ki živi na veke, in njegovo kraljestvo! Zakaj on kaznuje in izkazuje usmiljenje, pošilja v domovje mrtvih globoko pod zemljo in vzdiguje iz velike pogube; ničesar ni, kar bi ubežalo njegovi roki (v. 2);
»Kaznoval vas bo zaradi vaših krivic, vendar vam bo spet izkazal usmiljenje pred vsemi narodi, kjer koli boste razkropljeni mednje.
Če se boste obrnili k njemu z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo, da bi pred njim ravnali v skladu z resnico, tedaj se bo obrnil k vam, ne bo več zakrival svojega obličja pred vami.
In zdaj poglejte, kaj je storil za vas!
Zahvaljujte se mu na ves glas!
Slavite Gospoda pravičnosti, poveličujte Kralja vekov!
V deželi svoje sužnosti mu pojem hvalo, ljudstvu grešnikov oznanjam njegovo moč in veličino.
Spreobrnite se, grešniki, in ravnajte v skladu s pravičnostjo pred njim; kdo ve, morda vas sprejme in vam izkaže usmiljenje« (5–8).

V 2. KNJIGI MAKABEJCEV jeruzalemski Judje v pismu vabijo egiptovske Jude, naj obhajajo očiščenje templja:

»Bog, ki je rešil vse svoje ljudstvo in podaril vsem dediščino, kraljestvo, duhovništvo in posvečenje, kakor je obljubil v postavi, ta Bog se nas bo, upamo, kmalu usmilil in nas zbral z vseh strani neba v svetem kraju, saj nas je rešil iz velikih nesreč in očistil ta kraj« (2 Mkb 2,17–18).
Makabejska mati bodri najmlajšega sina pred mučeništvom: »Nikar se ne ustraši tega rablja, ampak se pokaži vrednega svojih bratov in sprejmi smrt, da te bom po usmiljenju spet našla skupaj s tvojimi brati!« (2 Mkb 7,29).

V JUDITINI KNJIGI se Judita v svoji nemoči naslanja na Boga:

»Tvoja moč ni v množici, tvoja oblast ne sloni na močnih; ti si Bog ponižanih, pomočnik majhnih, zaščitnik slabotnih, branitelj preziranih, rešitelj obupanih« (Jdt 9,11).

ESTERINA KNJIGA pa v obliki zgodbe pripoveduje, kako je bil judovski narod v svoji zgodovini obvarovan uničenja med tujimi narodi.

V nekem oziru končno lahko rečemo, da sklicevanje Izraela na Božje usmiljenje v omenjenih knjigah odraža izkušnjo ponižanja v nekdanjem izgnanstvu.

Copyright(c) 2006 Sticna.com Vse pravice pridržane
Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, Si - 1295 Ivančna Gorica, Slovenija, EU