»Jaz pa naj bi ne žaloval zaradi Niniv, velikega mesta, v katerem je več kot sto dvajset tisoč ljudi, ki ne znajo razlikovati med svojo desnico in svojo levico, in toliko živine?« (Jon 4,11).

Knjiga z naslovom ŽALOSTINKE v najtemnejših barvah slika usodo porušenega Jeruzalema.

Pesnik kaže izredno mero sočutja do ubogega ljudstva in pot do rešitve v spreobrnjenju. Je tolažnik svojega ljudstva, saj celo sredi izkušnje Božje pravičnosti vidi navzoče Božje usmiljenje in zato naravnost bodri k zaupanju:

»Dobrota GOSPODOVA je, da nismo popolnoma pokončani, da njegovo usmiljenje ni prenehalo; nova je vsako jutro, velika je tvoja zvestoba« (Žal 3,22–23).

Besede, ki sledijo, so polne tolažbe ne le za posameznega vernika tistega časa, ampak za sleherno pobožno in potrto dušo v katerem koli obdobju zgodovine:

» 'GOSPOD je moj delež,’ pravi moja duša, 'zato imam upanje vanj.' GOSPOD je dober tistim, ki upajo vanj, duši, ki ga išče. Dobro je mirno čakati na rešitev GOSPODOVO. Dobro je za moža, če nosi jarem v svoji mladosti« (Žal 3,24–27).

Pesniku zasije Božja svetloba, ki mu narekuje veličastno vizijo o Božji dobroti in usmiljenju:

»Zakaj Gospod ne zavrača za vselej; zakaj če je prizadel bolečino, se bo usmilil po obilju svoje dobrote« (Žal 3,31–32).

Podobno izkušnjo omenjenega Božjega usmiljenja, ki je navzoče v sami obsodbi na izgnanstvo, izraža tudi prerok BARUH:

»Vendar pa si, Gospod, naš Bog, z nami ravnal po vsej svoji dobroti in po vsem svojem velikem usmiljenju« (Bar 2,27).
Bilo je namreč napovedano: »V deželi svojega izgnanstva me bodo hvalili in se spominjali mojega imena« (Bar 2,32).

Ko pisec DANIELOVE knjige razmišlja o babilonskem izgnanstvu in se v duhu ozira na jeruzalemske razvaline, se v zavesti krivde in bede svojega ljudstva sklicuje na Božje ime, polno usmiljenja:

»Nagni, moj Bog, svoje uho in poslušaj! Odpri svoje oči in poglej na naše opustošenje in na mesto, na katero je priklicano tvoje ime. Svoje prošnje polagamo predte, vendar ne zaradi svoje pravičnosti, temveč zaradi tvojega obilnega usmiljenja« (Dan 9,18).

Krik k Božjemu usmiljenju je tudi pričevanje preroka JOELA:

»Med lopo in oltarjem naj jokajo duhovniki, GOSPODOVI služabniki.
Rekó naj: 'Prizanesi, GOSPOD, svojemu ljudstvu, ne daj svoje dediščine v zasramovanje, da bi jim vladali narodi.'
Zakaj bi rekli med narodi: 'Kje je njihov Bog?' GOSPOD se je razvnel za svojo deželo in se usmilil svojega ljudstva« (Jl 2,17–18).

Prerok MALAHIJA v času po izgnanstvu zagotavlja v Božjem imenu pravičnim, ki dvomijo v Božje usmiljenje:

»Imel bom z njimi usmiljenje, kakor je kdo usmiljen do svojega sina, ki mu služi. Spreobrnili se boste in videli razliko med pravičnim in krivičnim, med njim, ki služi Bogu, in njim, ki mu ne služi« (Mal 3,17–18).

Prerok ZAHARIJA pa v istem duhu oznanja Božjo usmiljeno vnemo za njegovo ljudstvo:

»Zgodila se mi je beseda GOSPODA nad vojskami, rekoč: Tako govori GOSPOD nad vojskami: V silnem ognju gorim za Sion, v silnem žaru gorim zanj« (Zah 8,2).

Pri tem je skrivnostna napoved zaupanja v Boga ob smrti Prebodenega in žalovanju za njim:

»Nad Davidovo hišo in prebivalce Jeruzalema pa bom razlil duha molitve in prošenj. Ozirali se bodo k meni zaradi tistega, ki so ga prebodli, in žalovali bodo za njim, kakor žalujejo za edincem, in bridko bodo jokali, kakor jočejo za prvorojencem« (Zah 12,10).

Če želite biti obveščeni o dejavnostih Odbora za posvetitev JMS, vpišite spodaj svoje kontaktne podatke. Polja, ki so označena z modrim, je potrebno obvezno izpolniti.

Copyright(c) 2006 Sticna.com Vse pravice pridržane
Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, Si - 1295 Ivančna Gorica, Slovenija, EU