Moje
usmiljenje prekipeva - Doba
pred izgnanstvom
Čas
pred izgnanstvom v Babilon je
čas, ko je bila zvestoba ljudstva
Jahvejevi zavezi v krizi.
Prerok
AMOS, sicer navaden pastir,
je v severnem kraljestvu Izrael
predvsem zahteval od mogočnikov
in bogatašev solidarnost z ubogimi
in obsojal njihov napuh v lažnem
češčenju.
Oznanjal
je sodbo, ki prihaja. V videnju
bližajoče se kazni dvojne nadloge
Amos
kar dvakrat prosi za ljudstvo
in Bog obakrat umakne grožnjo:
- »Gospod
BOG, odpusti, prosim. Kako
bo Jakob obstal, kajti majhen
je! GOSPOD se je potolažil
nad tem: ‘Ne bo se zgodilo!’
je rekel GOSPOD« (Am
7,3).
Medtem
ko je Izrael prepričan, da je
varen zaradi svoje izvoljenosti,
ga Bog spominja:
»Mar
nisem Izraela izpeljal iz egiptovske
dežele, Filistejce iz Kaftorja
in Arámce iz Kira?«
(Am 9,7).
Kljub
kazni, ki sledi, pa Bog obljubi,
da bo obnovil Davidovo kraljestvo:
- »Tisti
dan bom spet vzdignil razpadlo
Davidovo kočo, zazidal bom
razpoke, vzdignil podrtije,
pozidal jo bom, kakor je
bila v nekdanjih dneh.«
(Am 9,11).
Prerok
OZEJ je veliki glasnik Božje
ljubezni in je treba o njem
spregovoriti posebej (enako
velja tudi za Jeremija).
Prerok
MIHEJ ob oznanjevanju
poslednje sodbe zaradi malikovanja
v južnem kraljestvu kliče
k spreobrnjenju in končno odpira
obzorja upanja za vse narode:
- »Kdo
je Bog kakor ti, ki odpuščaš
krivdo, ki greš prek pregrehe
k ostanku svoje dediščine?
Ne drži na veke svoje jeze,
kajti ugaja mu dobrohotnost.
Spet se nas bo usmilil,
poteptal bo naše krivde.
V globine morja boš zagnal
vse njihove grehe. Izkazal
boš Jakobu svojo zvestobo,
Abrahamu svojo dobroto,
kakor si prisegel našim
očetom od nekdanjih dni!«
(Mih 7,18–20).
Prerok
NAHUM je sredi mračne dobe
za svoje ljudi prinašalec utehe
in tolažbe: »GOSPOD je
dober, utrdba ob dnevu stiske,
in pozna tiste, ki se zatekajo
k njemu« (Nah 1,7).
Prerok
SOFONIJA očita Jeruzalemu
nezvestobo in oznanja strašni
GOSPODOV DAN, končni vesoljni
dan jeze in uničenja, ki presega
tedanjo zgodovino. Vendar bo
Bog pustil »ostanek«
zvesto in ponižno ljudstvo,
ki ga bo rešil, in tako odpira
upanja in veselja polno prihodnost:
- »Tisti
dan bodo rekli prestolnici
Jeruzalem: »Ne boj
se, Sion, naj ti roke ne
omahujejo! GOSPOD, tvoj
Bog, je v tvoji sredi, tvoj
močni rešitelj. Veselí
se nad teboj v radosti,
nemí v svoji ljubezni,
vriska nad teboj v prepevanju«
(Sof 3,16–17).
Tako
imenovani »PRVI IZAIJA«
je prerok, ki je deloval
v Jeruzalemu v 8. stoletju pr.
Kr.
V
prvem delu (do 39. pogl. Izaijeve
knjige) upornemu Izraelu najprej
očita z bolečino kakor oče svojemu
otroku:
- »Poslušajte,
nebesa, prisluhni, zemlja,
kajti GOSPOD je govoril:
Otroke sem vzredil in povzdignil,
oni pa so se mi uprli. Vol
pozna svojega gospodarja
in osel jasli svojega lastnika,
Izrael ne pozna, moje ljudstvo
ne razume« (Iz 1,2–4).
- In
vendar je odpadniški Izrael
njegov vinograd!:
»Zapel bom o svojem
ljubem pesem svojega ljubega
o njegovem vinogradu. Moj
ljubi je imel vinograd na
rodovitnem griču«
(Iz 5,1).
- Po
preroštvu o kaznovanju Egipta,
s katerim je šel Izrael
v zvezo, presenetljivo napove
za Egipt končno spreobrnjenje
in blagoslov: »Tisti
dan bo Izrael tretji v zavezi
z Egiptom in z Asirijo,
kot blagoslov sredi zemlje,
ker ga bo GOSPOD nad vojskami
blagoslovil in rekel: 'Blagoslovljeno
naj bo moje ljudstvo, Egipt,
in delo mojih rok, Asirija,
in moja dediščina, Izrael'«
- (Iz
19,24). Ko bo Izrael spregledal,
se bo uresničila prerokba:
»Ubožci se bodo spet
veselili v GOSPODU in najbolj
revni med ljudmi se bodo
radovali nad Svetim Izraelovim«
(Iz 29,19).
Čudovita
je Izaijeva napoved Božjega
usmiljenja, ozdravljenja
za Jeruzalem: »Zato GOSPOD
čaka, da se vas usmili, zato
se bo vzdignil, da vas potolaži,
kajti GOSPOD je Bog pravice,
blagor vsem, ki zaupajo vanj.
Da,
ljudstvo na Sionu, ki prebivaš
v Jeruzalemu, ne boš se več
jokalo.
Usmilil
se te bo na tvoje glasno vpitje,
brž ko ga zasliši, te bo uslišal.
Čeprav vam Gospod daje kruh
stiske in vodo nadloge, se tvoj
Učitelj ne bo več skrival, temveč
bodo tvoje oči gledale tvojega
Učitelja. (…)
Na
vsaki visoki gori in na vsakem
vzvišenem griču bodo potoki
izvirajočih vodá, na
dan velike morije, ko bodo padli
stolpi.
Tedaj
bo luna svetila kakor sonce,
sončna svetloba pa bo sedemkratna,
kakor svetloba sedmih dni, na
dan, ko bo GOSPOD obvezal poškodbo
svojega ljudstva in ozdravil
rano lastnega udarca«
( Iz 30,18–26).
|