Bogat v dobroti in zvestobi Razodetje na Sinaju

Mojzes je bil kot Božji izbranec osebno povabljen na goro Sinaj v intimnost Božjega veličastva: »Mojzes je šel v sredo oblaka in stopil na goro. Štirideset dni in štirideset noči je ostal na gori. (2 Mz 24,18). V »sredino oblaka«: ali ni to morda predpodoba končne milostne potopitve človeka v intimnost pogovora z Bogom po Kristusu?

• Ganljiv je prisrčen odnos, ki ga ima Bog do Mojzesa. Zares neverjetno: Jahve »je govoril z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s svojim prijateljem« (2 Mz 33,11).

In ko njegovo ljudstvo zagreši nezvestobo z malikovanjem zlatega teleta, mu na Mojzesovo prošnjo zaradi sklenjene zaveze odpušča krivdo, četudi bi zaslužilo, da ga uniči: Gospodu je bilo »žal zaradi hudega, o katerem je govoril, da bi ga storil svojemu ljudstvu« (2 Mz 32,14).

• Mojzesa pritegne Gospodovo prijateljstvo. Čudovit je Mojzesov pogovor z Jahvejem: »Potem je Mojzes rekel: 'Pokaži mi, prosim, svoje veličastvo!' Rekel je: 'Storil bom, da pojde mimo tebe vsa moja dobrota in klical bom pred teboj ime GOSPOD. Izkazoval bom milost, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti.'

Nato je rekel: 'Mojega obličja ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ.'

• Potem je GOSPOD rekel: »Glej, tu je mesto pri meni; stopi na skalo! Ko pojde moje veličastvo mimo, te bom postavil v razpoko v skali in te pokril z roko, dokler ne bom mimo. Ko bom potem odmaknil roko, me boš videl v hrbet, mojega obličja pa ne more videti nihče.« (2 Mz 33,18–23).

Jahve se Mojzesu razodene v lastnostih, ki jih ima samo on, ne pa poganski bogovi:

• »In GOSPOD  je šel mimo njega in klical: 'GOSPOD, GOSPOD, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi, ki ohranja dobroto tisočem, odpušča krivdo, upornost in greh'« (2 Mz 34,6–7 sl.).

• Seveda v svoji svetosti in pravičnosti kaznuje do četrtega kolena, vendar zato, da bi preprečil greh, ki se hoče ukoreniniti v srcih sinov, medtem ko sega njegovo usmiljenje do tisoč rodov!

• Vidimo, kako je poudarjena Božja dobrota v njenih različnih vidikih. Kar je tu novo, je Gospodova milost, ki odpušča.

Lahko rečemo, da gornje razodetje predstavlja prastaro Izraelovo veroizpoved o ljubezni Jahveja do ljudstva, ki je vedno njegovo, četudi je grešno.

Pot skozi puščavo razkriva Boga kot tistega, ki vodi, varuje in brani svoje ljudstvo.

Trmastemu in nezvestemu ljudstvu Bog vedno znova naklanja darove in mu odpušča na Mojzesovo prošnjo.

In ko ga vendar hoče uničiti v svoji pravični jezi, mu  Jahve odpusti na nepozabno Mojzesovo prijateljsko prepričevanje:

• »Mojzes je rekel GOSPODU: 'Toda Egipčani bodo to slišali, kajti s svojo močjo si to ljudstvo izpeljal iz njihove srede. Povedali bodo prebivalcem te dežele, kako so slišali, da si ti, GOSPOD, sredi tega ljudstva, da se ti, GOSPOD, prikazuješ iz oči v oči, da tvoj oblak stoji nad njimi in da hodiš pred njimi podnevi v oblačnem in ponoči v ognjenem stebru.
• Če torej to ljudstvo usmrtiš do zadnjega moža, bodo narodi, ki so slišali govorice o tebi, rekli: ›Ker GOSPOD ni mogel pripeljati tega ljudstva v deželo, ki jim jo je s prisego obljubil, jih je poklal v puščavi.‹
• Naj se torej zdaj izkaže, kako velika je tvoja moč, GOSPOD, kakor si govoril: ›GOSPOD je počasen v jezi in poln dobrote; odpušča krivdo in upornost, toda nikakor ne oprosti krivde, obiskuje krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih.‹
• Odpusti, prosim, krivdo tega ljudstva po svoji veliki dobroti, kakor si prizanašal temu ljudstvu od Egipta do tod!' GOSPOD je rekel: 'Odpuščam po tvoji besedi.' « (4 Mz 14,13–20).

Mojzes se sklicuje na Jahvejevo moč, ki ni največja v tem, da ljudstvo uniči, ampak v tem, da ljudstvu odpusti krivdo

• čeprav je tudi res, da neka mera kazni vendarle sledi: uporniki ne bodo videli obljubljene dežele.