»Vendar se me je usmilil, ker sem delal v neveri, iz nevednosti – in milost našega Gospoda je bila izredno bogata, z njo pa v Kristusu Jezusu vera in ljubezen. Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja:
Kristus Jezus je zato prišel na svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz.
Usmilil se me je zato, da bi Kristus Jezus najprej na meni pokazal vso potrpežljivost za zgled tistim, ki bodo verovali vanj – za večno življenje« (1 Tim 1,13–16 ). Bog

V 2. PISMU TIMOTEJU pa srečamo zanimiv uvodni pozdrav s poudarkom na Božjem usmiljenju:

»Pavel, po Božji volji apostol Jezusa Kristusa … ljubljenemu sinu Timoteju, milost, usmiljenje in mir od Boga Očeta in Kristusa Jezusa, našega Gospoda« (2 Tim 1,1–2).Bog

PISMO EFEŽANOM je, v skladu s Pavlovim izročilom, ena sama hvalnica Božji usmiljeni ljubezni. Takole zvenijo njeni čudoviti prvi akordi:

»Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom:
pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni.
V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.
V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti« (Ef 1,3–7). Bog

Ta hvalnica Božjemu usmiljenju se v pismu Efežanom spet ponovi v odlomku, ki ga je pokojni papež Janez Pavel II. izbral za izhodišče svoje velike okrožnice o Božjem usmiljenju:

»Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil –
po milosti ste bili namreč rešeni –
in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu, da bi v prihajajočih vekih pokazal v svoji dobrosrčnosti do nas v Kristusu Jezusu čezmerno bogastvo svoje milosti« (Ef 2,4–7).

Nadvse slovesna in pretresljiva je molitev za vernike v nadaljevanju pisma:

»Zato upogibam svoja kolena pred Očetom, po katerem se imenuje vsakršno očetovstvo v nebesih in na zemlji, naj vam dá po bogastvu svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku.
Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti.
Njemu pa, ki more po môči, katera deluje v nas, v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo, njemu slava v Cerkvi in v Kristusu Jezusu skozi vse rodove, na veke vekov. Amen« (Ef 3,14–21).Bog

Apostol nas nato povabi k odgovoru na to ljubezen:

»Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.
Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu« (Ef 4,32; 5,1–2).

Podobno vabilo k medsebojni ljubezni najdemo – v zelo praktičnih življenjskih odtenkih – v PISMU KOLOŠANOM. Neznani avtor nas tu v Pavlovem duhu spodbuja:

»Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost.
Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu.
Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti.
In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni.
Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami« (Kol 3,12–16).Bog

Neznani pisec PISMA HEBREJCEM pa nam tako prikazuje poveličanega Kristusa, vélikega duhovnika nebeškega bogoslužja:

»Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha.
Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala« (Heb 4,15–16).
Bogu hvala zanj!Bog

Copyright(c) 2006 Sticna.com Vse pravice pridržane
Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, Si - 1295 Ivančna Gorica, Slovenija, EU